Ostala je tam, na tisti klopici.

 

Počasi in zasanjano je prečkala trg ter sedla na bližnjo klopico. Topli sončni žarki so poljubljali še zadnje koščke odkrite kože in se počasi poslavljali. Ozrla se je naokrog. Mladi so se počasi zbirali v skupinah, mala deklica je jedla sladoled in si popackala rumeno obleko, mlada zaljubljenca sta si zrla v oči, fant in dekle sta sramežljivo stopala drug ob drugem. Stara gospa je seboj nosila polno torbo živil, mlado dekle pa je hitelo v mesto.

Nenadoma so njen pogled nase prikovale sinje modre oči.  Telo ji je otrpnilo, preplavila jo je vročica. Želela je odvrniti pogled, pa ni zmogla. Želela je steči stran, pa je noge niso ubogale. Stisnila je pesti, nohti so se ji zažirali v kožo, kar jo je ohranjalo pri polni zavesti.

Čutila je toplino, ki so jo oddajale te prepovedane oči. Misli so hitele sem in tja, v glavi ji je brnelo polno vprašanj. Kako si? Kje si? Kaj počneš? Si dobro? Počneš, kar si želel? Se me kdaj spomniš? Nato je zaslišala glas, ki ji je govoril, da naj ne dopusti čustvom na plano, nobenega sočutja si ne zasluži, nobene skrbi. Nobenega nasmeška. Bil je to glas razuma, morda ponosa. Ni pomembno. Bila je razdvojena.

Spomin jo je ponesel tja, mesece nazaj v preteklost, ko so bile stvari še preproste, lažje. Spomnila se je na tisti sneženi večer, ki jima je zapečatil življenji. Prvi dotik, prvi zdrs prstov preko dlani, prvi poljub. In nato še tisoč ukradenih, tisoč podarjenih, tisoč veselih in tisoč objokanih poljubov. Pomislila je na vse objeme, na trenutke, ko ji je nežno odmikal lase z obraza in jo nagovarjal za nasmešek. Vdihnila je tisti njegov omamni vonj, katerega je vedno nosila seboj še dneve potem. Spomnila se je njegovih prstov, ki so vedno igrali najlepšo glasbo z njenim telesom. Prsti, ki so jo omamljali in jo umirjali. Prsti, ki so ji dajali varnost. In se prepletali z njenimi v najlepših trenutkih. Začutila je svoje prste, ki so tolikokrat drseli skozi njegove lase, preko tilnika in nazaj. Ki so tolikokrat obrisovali vse kotičke njegovega obraza in vedno postali na mehkih ustnicah. Začutila je vročino njegovega telesa ob svojem. Še zdaj je lahko čutila, kako dobro je bilo biti pokrit z njim. Nenadoma se je spomnila vseh pogovorov, priznanj. Vsega smeha in veselja. Navdušenja in radovednosti. Bili so to neskončni pogovori. Slišala je glasbo, ki ju je venomer spremljala v ozadju. Kotički ustnic so ji trznili, ko se je spomnila, kolikokrat ga je na skrivaj opazovala, kako se iz srca smeji. Delila sta si srečo in skrbi. Spomnila se je vseh trenutkov, ko sta kradla čas. Prepovedano je bilo najslajše. Adrenalin ju je poganjal in nenadoma jo je oblila vročica. Zadržala je dih in zrla nazaj v te modre oči.

Želela si ga je ogovoriti. Se ga dotakniti. Mu preplesti prste v lase, ga potegniti k sebi, čutiti v objemu. Ga poljubiti, sprehoditi dlan preko njegovih lic. Mu povedati toliko stvari. Je on želel isto? Se je kdaj spomnil nanjo? Ona se ga vsekakor je. Ni si mogla kaj, da se ji na obrazu ne bi izrisal nasmešek. Kajti navsezadnje, bila ga je neizmerno vesela. In vdihovala je te trenutke, ko sta se njuna pogleda spojila in ju postavila v samo njun svet.

V sekundi je prelomil njuno vez in se obrnil v levo. Obraz se mu je spremenil, zresnil, sledila je njegovemu pogledu. Klicala ga je ona. Kajti ob koncu dneva je vedno pripadal njej na levi. Da, konec koncev, je bil njen samo za trenutek. Za nek ukraden bežen trenutek. Bil je popolnoma njen, a nikoli res njen. In dala bi vse, da bi povrnila te kratke trenutke, četudi le za kratek čas. A dala bi vse. Obrnil se je nazaj k njej, njegove oči so jo spraševale in rotile. A videl je lahko solze in bolečino, ki ji je odsevala v očeh. Namenila mu je še zadnji pogled, preletela njegov obraz, začutila modrino in si dovolila, da jo je preplavila sreča, upanje, čutenje in želja po njem. Nato je pobrala svojo torbo, zbrala še zadnje koščke moči in mu tiho dejala Zbogom. Skušala mu je podariti še zadnji nasmeh, takšnega, kakršnega je vedno želel. Še vedno ni slišala ničesar, le pokanje svojega srca. Počasi se je obrnila in previdno stopala korak za korakom, da se ni zlomila. A svojo dušo je pustila tam, na tisti klopici, njemu.

Stegnil je roko za njo in zaklical njeno ime.

A žal ga ni več slišala, niti videla. Bilo je prepozno.