Življenje te preskuša na vse možne načine, kjer se le da. Ponudi ti nove priložnosti, bivanje ti preplete z novimi izzivi in te obkroži s čudovitimi osebami. In ti nekatere vzame. In potem se ti začnejo dogajati nadvse čudne stvari.
Nekega jutra se prebudiš in ugotoviš, da si povsem imun za občutja sploh česarkoli. Ni jeze, ni trme, ni ponosa, ni užaljenosti, ni zamer. In ni več ljubezni. Sploh ni ničesar več. Ostaneš sam s svojo otopelostjo in se presenečeno sprašuješ, kako je možno, da ti je naenkrat vseeno. Morda pa je bilo preveč… Predolgo. In sčasoma se tako navadiš na razočaranja, da sploh ne opaziš in ne čutiš več, ko se zgodijo…
Žalostno?
Resnično?
Predvsem šokantno in spanec jemajoče.
