Stala je tam sredi sobe in strmela v osebo pred seboj. Počutila se je popolnoma golo, popolnoma ranljivo. Počutila se je strto. Kakor, da ji je nekdo podaril svet, jo peljal do nebes, sedaj pa ji govori, da je vse to bila le šala. Le sanje. Kako je mogel? Kaj naj stori sedaj? Strmela je in zdelo se ji je, da to ni ona, to je nekdo drug v nekem drugem svetu. To se ji vendar ne more dogajati! Ne!
Svet okrog nje je stal v hladu in sencah, prehitro so do nje in spet od nje k njemu švigale besede. Besede, o katerih ni nikdar razmišljala, pa bi očitno morala. Besede, ki jih ni želela slišati. Morda pa ni slišala prav. Morda pa ji ni govoril o koncu. Morda pa si to le domišlja. Da, to bo to. Pa vendar…
Govoril ji je o neizbežnem, da ga boli. Dobro, naj ga boli. Saj boli tudi njo. Bolj kot je dovoljeno.
Vdihnila je, zrak ji je napolnil telo, kri je butala ob stene žil, hlad je spreletel hrbtenico. Pomenil ji je preveč, da bi mu to dopustila. Imela ga je rada. Imela ga je tako rada, da jo je njegova bolečina bolela. S svojim pogledom ji je na koščke trgal še zadnje ostanke njenega srca. Te sinje oči…
‘Ne skrbi zame, razumem. Imaš prav, to je najbolje. Vendar ne pozabi, da sem tu zate, vedno. Ne skrbi zame, dobro bom. Zbogom.’
Imela ga je rada in čustev ni mogla zatreti. In ni bila dobro, bolelo jo je, izgubila se je, del nje je odnesel seboj. A bolelo jo je manj, ker je vedela, da ne bo trpel. In to ji je bilo najpomembnejše; da je srečen on. Z njo ali brez nje.
…….