Sanje so taka čudna reč.
Dajo ti misliti o stvareh, katerih se zavestno izogibaš, pomagajo ti selektirati tone podatkov, ki jih prejmeš, ali pa ti popolnoma spremenijo pogled na določene stvari. In na osebe.
V sanjah je mogoče vse. V sanjah se uresničijo še tako velike in še tako skrite želje, sreča se sprehaja z roko v roki z ljubeznijo, skrbi so neznana beseda, v sanjah se zgodijo najlepše sanjarije. A v sanjah se uresničijo tudi največji strahovi, ki dobijo obliko, in najhujše more. In takrat sanje niso več prijetne.
Zjutraj sem se spet zbudila iz tako živih sanj, da najprej nisem bila prepričana, kaj sploh je res in kaj ne. Pravzaprav še vedno nisem. Da, uresničili so se največji strahovi in izbrisale sanjarije. Zjutraj mi je ostala le ena kristalno jasna misel, ki me je prešinila v sanjah. In ta misel se preganja za menoj že ves dan. Nič kaj prijetno, sploh, če si preprosto ne moreš več zatiskati oči. Kajti misel ima prav. Vprašanje je pravo, odgovora pa ne vem.
Sanje si vedno lahko razložiš. Vsak motiv, ki se pojavi v sanjah, ima izvor v rečeh, ki si jih prej počel, v besedah, ki si jih spregovoril, stavkih, ki si si jih zapomnil. Da, vse si lahko razložiš in se tako pomiriš.
A tisti čuden nov občutek ostane.
Tako ostaja tudi bolečina, ki me je iz sanj pospremila v sončno jutro. In to kljub temu, da sem bila v sanjah druge osebe, ki je sanjala iste sanje.
Lahko noč.
