V zraku je obvisela misel. Ni jasna, definirana. Je le misel. Misel na? -Misel na vse; na čas, na spremembe, misel nate. In končno misel name. Obvisela je v zraku, lebdi kakor peresce. Čakam, da pade na tla in pridobi obliko. Kdaj, se sprašujem? Ker misel še vedno pada z neba.
Toliko misli.
Ostale so neizrečene besede. Ujetnice lastnih ustnic in lastnega strahu. Tudi tvojega? -Verjetno. Besede, katere skušam izreči, pa ne gre. Vidim, kako se ustnice premikajo, glasu ne slišim. Ga kdo? Morda pa le tišina lahko pove vse, pojasni nedojasnjeno, razblini dvome. Morda bo tišina povedala več kot pa beseda. Več kot tista beseda, ki je še ostala. Čutim tišino, čutijo jo oni.
Toliko izgubljenih besed.
Kje so meje? Kaj omejuje svobodo? Smrt ne omejuje, smrt zaključi bivanje. Življenjski ciklus. Si in potem te ni. Mogoče ostane le spomin. A tudi spomin načne zob časa in potem se preoblikuje v nespomin. V neko občutenje nečesa, kar je bilo, pa ni več. Izkušnje.
Toliko občutkov.
Jasnjijo se želje in hotenja. Želim in hočem. Želim se izgubljati med zvezdami v poletni noči. Želim si, da mi sinočnji utrinek izpolni željo. Ker je mogoča in uresničljiva. Morda presenetljiva. Magično je biti zvezda nekoga. Zvezda nedolžnega otroka, zvezda berača, zvezda vedeževalki, zvezda mornarju. Zvezda nekomu. Želje, želje, želje. Toliko želja, tako malo poguma.
Kako človeško.
Strah te varuje pred nevarnostjo, opozarja na neumnosti. Strah tudi onemogoča srečo, svodbodo. Mir s samim seboj. Ovira, ko mi ne dovoli misliti, kaj šele govoriti, kar čutim. Včasih me je strah strahu. Četudi vem, da je znotraj votel, okrog pa ga nič ni. Včasih je že zvišana doza adrenalina dovolj za opozorilo in umik. Prešibek razum ga uboga.
Takšne stvari so povsem človeške.
Človeško je delati napake, jih ponavljati in upati, da se sčasoma česa naučiš. Človeško se je ne učiti iz tujih napak, ampak trmasto delati svoje. Povsem razumljivo je, ker ljudje smo pač ljudje. Mislimo le nase, nase, nase. Nikoli na vse. Zato je dobro odpuščati, ker lahko prtljaga včasih postane pretežka. In potem padeš na kolena pod njeno težo.
Padati in se pobirati. To je vsa umetnost.
Počasi se dvigati in delati korak za korakom je dobro. Se naučiti odpuščati sam sebi. Kar je verjetno še težje, kakor pa odpuščati drugim. Odpuščam in razumem vsa svoja občutja, razumem, zakaj trepetam. Še vedno, po vsem tem času. Sprijaznila sem se, da nekaterih reči preprosto ne morem nadzorovati, zato se jim prepuščam. Tudi rdečica zbledi, nasmeh izniči in kipeča kri ohladi, srce pa umiri. Ciklus. Ljubim svobodnega duha in neokleščeno misel. A marsikaj lahko obvladujem. Večer za večerom brišem sledi. Košček za koščkom. Ne lažem si več. Ne zatiskam oči. Lebdim z oblakom in plovem z valom. Preprosto.
Upam in verjamem. Tako preprosto je to.
