Niti ne tako dolgo nazaj so bila jutra, ko sem se zbujala s tistim prijetnim pričakovanjem. Ko sem prebedela vso noč, večinoma zaradi tebe, zjutraj pa vstajala že zelo zgodaj. Po nekaj urah spanja sem bila vseeno polna energije in dobre volje. Polna vznemirljivih občutkov, ker sem vedela, kaj me kmalu čaka. Vedela sem, da mi boš že čez slabi dve uri v smehu voščil dobro jutro. Tako kot si mi zvečer zaželel lahko noč. In točno ta dobro jutro mi bo dal ravno dovolj moči, pozitivnosti in energije, da bom preživela vse ure napora, ljudi, govorjenja in potem še nadaljnih nekaj ur. Tvoj dobro jutro me je držal kar nekaj kilometrov nad tlemi, česar sem se šele čez čas zavedala. Verjetno prepozno.
Niti ne tako dolgo nazaj.
In potem danes.
Danes se bojim zbuditi, ker se bom verjetno slej ko prej morala soočiti s tvojim jutrom. Prehitro je prišel, ker nisem še pripravljena. Veliko lažje je živeti brez tebe, sama. Veliko lažje je ne vedeti, kako si. Da sploh si. In sedaj mi tvoj dobro jutro odvzame še zadnjo kapljo upanja, moči, vztrajnosti. Zaradi tvojega dobro jutro ne bom zdržala dneva, ne morem se zbrati, ostajam brez veselja. Ker vem, da si dobro. To voščilo mi še vedno ne da spati, razlika je le ta, da se zdaj zjutraj ne želim zbuditi.
Sedaj imam najraje jutra, ko sem popolnoma sama. Ko mi ni treba z nikomer govoriti, nikogar pozdravljati in zaradi nikogar nositi maske z narejenim nasmehom. Sedaj sovražim jutra s teboj.
Tudi sreča zahteva svoj davek.
Hm… lepo tebi res, ki imaš ljubezen … mene ne pogleda nobena punca ;<.
Luka, ne obupat
Ljubezen pride, ko se sama odloči za to. No, vsaj po mojih izkušnjah… Jst sem jo srečala, ko sem to najmanj prčakvala in to na kraju, kjer se mi je to zdel preprosto nemogoče. 
Sicer pa je tud jst nimam več. Trenutno mam samo še kup bolečine in besa, s katerima se morm še mal spogajat o njunem odhodu
Itak je pa tale post delno fikcija