Vidim, da je včasih res bolj pametno mal počakat preden reagiram. Mal vdihnit, izdihnit. Zapret oči. Pa pomislit na kaj drugega. Če se da, stvar mal prespat. Ker se po prvi burni reakciji najdejo osebe, ki so ti pripravljene pomagat. Brezpogojno. Seveda pa čustva ostanejo in ih je najboljš spravit ven iz sebe, ko to hočjo. Jok ni nič sramotnega, je samo en ventil za sproščanje. Smeh pa tud.
Ok, folk prihaja in odhaja. Nekatere si zapomniš za zmeraj, druge kmalu pozabiš… Kaj sploh pomeni, da nekoga pogrešaš? Da imaš stalno občutek, da ti nekaj manjka, da nisi celotna osebnost; da v želodcu čutiš slabost; da se v mislih še vedno pogovarjaš z osebo, ki je ni več?
Nekaterih ljudi preprosto ne moreš nikoli pozabit, ker si jih imel rad na tak ali drugačen način. Saj ne, da jih pozabiš, ko jih ni več v bližini, ampak mislim, da se preprosto navadiš na njihovo odsotnost. Živiš dalje z občutkom slabosti in zavedanjem, da jih ni več. Pozabiš jih ne, samo privadiš se na to misel, da jih ni. Sčasoma je pa sploh lažje. Čas dela čudeže. Stvari se razjasnijo, uredijo, nanje se privadiš.
Tako, da, ja. Tudi, če o nekom več ne govoriš, to ne pomeni, da si nekoga pozabil. Samo navadiš se in živiš dalje. Zato pa smo ljudje ljudje. Ker lahko razmišljamo in navzven nadziramo čustva. In se navajamo na različne stvari.
Včeraj sem prvič probala pico z obilno količino tabasca. Začinjeno, novo, okusno, rahlo pekoče, okusno. Vredno poskusit še kdaj. (Tnx God, da imamo prijatelje, ki te pripravijo, da poskusiš nove stvari…)
Yes, it still hurts.