Sklanjam se nad umivalnikom in umivam dlani. Opazujem vodo, kako mi polzi med prsti. Med prsti, kjer… Koder las mi pade na čelo in zdrsne na oko. Dvignem pogled in koder odmaknem z obraza. V ogledalu zagledam odsev in samo obstrmim. Strmim v nekoga v ogledalu. Naj bi bila to jaz? Ne morem se več prepoznati. V spominu imam neko drugo sebe.
V kaj si me spremenil? Od kod ti sploh pravica, da prideš v moje življenje, ga postaviš na glavo, me popolnoma spremeniš, potem pa odideš? In pustiš samo zlomljeno srce, dušo pa odneseš s seboj. Pravijo, da sem boljša zaradi tebe. Ne vem. Vem, da ne želim biti to, v kar se sedaj spreminjam. Ne bom ti več dovolila, da mi usmerjaš življenje.
Ob tvojem slabem uspehu ne čutim žalosti. Sem zato slab človek? Ker čutim samo neko zadoščenje, niti ne veselja. Veš, v življenju edinole v nekaj prepričano verjamem: vse se vrača, vse se plača. Zakon karme je dosegel tudi tebe. Sem slab človek, ker mislim, da so tvoji slabi rezultati posledica tvoje sebičnosti? Še vedno me vsaka tvoja bolečina zaboli, vsako tvoje razočaranje razočara. Srečna sem, če si ti srečen. Četudi nekje drugje, z nekom drugim. Pa vendar mi je dobro, ker vem, da tudi ti včasih za trenutek trpiš. Da tudi tebe boli. Se takrat zgodi, da postaneš, vdihneš in pomisliš name? Odgovor poznam, pa vseeno utopično verjamem, da mi občasno nakloniš le sekundo misli. Tvoj neuspeh mi daje moč, hkrati pa v meni briše sledi osebe, kakršna sem bila. Ker to nisem jaz. Jaz ti ne bi privoščila bolečine, občutila rahlega zadoščenja ob tvojih neuspehih in si mislila, da je prav, da trpiš, saj moram tudi jaz trpeti zaradi tebe.
Ne. Nimaš več pravice, da me spreminjaš. Imel si priložnost, pa si jo zavrgel. Dala sem ti nove, pa si jih zapravil. Dovolj je. Pojdi in bodi srečen. Kjerkoli že si, karkoli že počneš, pa če se me sploh še spomniš ali ne.
Sklonim se in dovolim curku vode, da mi spolzi skozi dlani. Zajamem vodo in umijem obraz. Izpiram vsa ličila, vso navlako, skrbi. Izpiram bolečino, jezo, žalost. Izpiram slabe spomine in izpiram preteklost v sedanjosti. Izperem masko.
Dvignem se in stopim bliže k ogledalu. To, kar vidim… Nagnem se bliže. Ne morem verjeti, da spet vidim sebe. Jasno vidim svoje oči, ki niso več tako odsotne. Mokre so,ampak nič več od joka. Kapljice vode mi polzijo po obrazu, katerega nenadoma spreleti nasmešek.
Zaradi dihanja se zarosi steklo in z ogledala izginem jaz. S prstom se dotaknem hladnega stekla in na zarosenem delu narišem smeška. Spet sem jaz jaz.
I wish it would rain down , ker je vrnitev against all odds…
A to si sama napisala???
Noro dobr!! …vse pohvale….!!!!
ma, ne, veš… take stvari piše moja druga osebnost. Pol pa jst sam prste posodim, pa se stvar natipka
Hvala, no.
Bom v imenu nove mene sprejela pohvale kot, da je dobr napisan, pa da je kul, ker je pršla preobrazba
oh.. čudovito.
“Tvoj neuspeh mi daje moč, hkati pa v meni briše sledi osebe, kakršna sem bila.”….preobrazba pride s časom…against all odds.
p.s. a ni smešna ta časovna sinhronost med preobrazbo frizure, videza bloga in notranjega počutja? kot da daš možnost svojemu življenju, da se ponovno rodi. Tako se lahko lažje pretvarjamo, da smo izbrisali vsa čustva in dejanja, ki so nas prej ustvarjala, in začnemo z novim oblikovanjem sebe…a ta novi “Jaz” pravzaprav ni nov…je močnejši, zrelejši, polnejši in uspešnejši stari dobri jaz, ki se mu je uspelo dvigniti in razumeti, da je življenje le paleta nians med dvema skrajnostima in “gibanje od minusa k plusu”…
miss u*
against all odds…mi odmeva v glavi…:)
No, moj novi jaz se je zdej še prebarval na krvavo rdečo…
Remember: Just breathe…
Hja, opažam, da je sprememba čupe pr men zmeraj prisotna, ko grem čez kakšne življenjske prelomnice (nazadnje je pršla sprememba decembra). Pomoje so vse tele preobleke mene, bloga, počutja sam dokazovanje (sebi?), da lohk živim čist ok dalje in, da sama nadziram potek svojga lajfa. Sicer bi blo še bolš, ko bi lohk to še kkšnmu pod nos vrgla, pa ok… Bom tud s teb zadovoljna, da sem dokazala seb, da se znam postavt nazaj na noge.
Mhm, se ne bi mogla bolj strinjat, da je to zdej samo novi ¨jaz¨, ki je močnejši, z več izkušnjami, bolj zrel. Ta novi ¨jaz¨ bi danes marsikaj naredil drugače v preteklosti, ampak zdaj je, kar je. Se spomniš, da sem ti že pred časom rekla, da mi ni žal niti sekunde in da ne bi ničesar spremenila? Guess what! Jst, k res ničesar ne obžalujem, ugotavljam, da bi najraje skenslala vse, kar je blo. Celo obdobje od lanskega septembra dalje… Čeprov v tem primeru danes jaz ne bi bila jaz, ampak nekdo, ki se še zmer sprašuje, kaj naj počne sam s seboj, ali real love res obstaja, ali vse bližnje jemljemo kot samoumevne…
Jah, nevermind that.
Dons imam tko ali tako menjavo nihanja razpoloženja vsakih 15min. In veliko veselje nahrulit vsakga, k me vpraša ¨A znaš?¨ in po mojem mrmranju pribije: ¨Sej znaš, sej bo.¨ Grrrrr! So, please, if u happen to see me, do not talk to me, do not look at me and do not smile at me.
Bomo v sredo delal dalje na mojem feniksovem vstajenju…
Svetlana, take care