Berem

Po dolgem času sem začela spet brat. Kar je neki novga, glede na to, da sem praktično že pozabila, kako je brat s prave knjige. V svojih pubertetniških letih (za katere upam, da so končani) sem stalno brala. Brala sem zjutraj, po šoli, popoldan, vedno še zvečer. Če je bila knjiga zanimiva, sem brala še ponoči. Dolgo v noč. Požirala sem razne stripe, najstniške romane in tiste najbolj pocukrane ljubezenske zgodbe. Brala sem vse.   

Pol pa so pršle druge stvari-brala sem samo še zapiske in kakšen učbenik. Ni bilo več časa za hranjenje moje romantične duše. Trpela sem, ko so nam nalagali, kaj vse je potrebno prebrat. Halo, a pa sploh koga briga, če so mi te knjige zanimive?!? Ne. Sčasoma se mi je razjasnilo tudi Razkolnikovo duševno stanje, uživala sem v branju Alamuta(morda zato, ker mi ga ni bilo nujno prebrat?), po parih letih pa razumem celo Roberta Jordana in Berka. Jebiga, takrat me vojne zgodbe niso ravno pritegnile.

Med poletnimi počitnicami sem kmalu prebrala še Da Vincijevo šifro in par teh best sellerjev. Odkrila sem zbirko dram, jih prebrala. Prebrala Malega princa, Alkimista in Coelhove zgodbe. Aha, pa med pavziranjem študija sem predelala Shakespearjeva dela. I loved them. Pol pa je spet začel kronično primanjkovat časa za branje, brala sem le še zapiske, pa še to le pred izpiti. 

Pol sem imela dolgo obdobje branja same poezije. V slovenščini ali pa kar v angleščini. Kar sem najdla v knjižnci. Zdej sem se pa odločila, da je čas, da se spet mal poglobim v tiskane knjige. Začela sem kr z Resnicami življenja. Kva morem, če sem nenadoma začela iskati bistvo svojega obstoja in se poglobila v duhovnost?  Berem tud pravljice. Priporočam Stvar Marjane Moškrič. Začenjam brat Neznosno lahkost bivanja. Poznam eno navdušenko Berem revijo O Osebnosti. Pa Travne bilke Walta Whitmana. Pa Tri ljubezni. Prebrat moram še Šerugovo Vrnitev v Afriko. Čeprav nekako dvomim, da bom to knjigo kmalu prijela v roke. Pa še in še. Imam dolg seznam knjig, katere moram prebrat preden umrem.

Trenutno pa imam v rokah Zakone duha Dana Millmana. Nimam besed, ki bi opisale knjigo. Je popolna za mojo tavajočo dušo, ki išče navdih, pogum in pravo pot. Ko se mi bo dal kj več tipkat, jo povzamem.

Priznam, da kar paše spet malo zaplavat v knjižni svet med pravljična bitja, fikcijo, rime in v zavest nekoga drugega.

Priporočam. Branje pomirja, če bereš z užitkom.