Iz varnostnih razlogov tu navajam opozorilo: ČE SI DOBRE VOLJE, TEGA POSTA NE BERI.
Ker ni okolju in družbi prijazen. Branje na lastno odgovornost.
Kok sovražm krivice. In to, da me folk jemle za samoumevno. In kr predvideva, kva si jst mislm o določenih stvareh. Kaj hočem. In kaj mi ni všeč. In to folk, k o men ne ve nč povedat in, ki me sploh ne pozna.
Aaaaaaaaaaaa! (jezna sm)
Sovražm domneve o meni. Sploh, ker so napačne. In sovražm, da pol mislejo, da lohk z enmu sammu oprosti vse popravjo. ˝Sej ji sam Sorry rečem pa nav več jezna.˝ No, darling. I don`t work that way. So stvari in napake za katere opravičilo ni dost in bo treba pokazat še mal obžalovanja. In se potrudt situacijo popravt. Ker jst se sčasoma ohladim, sam ne pozabm.
In mam svoje meje. In če greš tok deleč, d jih prestopš, ni vrnitve. (Ker ne dajem druge šanse. -So ble preboleče izkušnje.)
Do not assume. Simply ask me. That`s it. Na vsak vprašanje ti bom odgovorila, sam vprašat je treba. Če pa nam hotla povedat, ti bom pa to tud povedala.
In če sm se kj naučila v teh zadnih 2 mescih, je to, da čustev ne smem zadržvat v seb. Ker se ne splača. Prej al slej butnejo ven. In takrat jih je preveč naenkrat. Taki izbruhi pa pr men niso lih prijetni, ker jeza kar leti iz mene, pa ni važn, kdo jo pokasira…. Ponavad se dolg nabira in pol ena sama stvar al pa kšna oseba neki sprož in bum!: sproščanje je vklopleno. V obliki jeznega izbruha al pa joka in samopomilovanja. Slednje je slabša rešitev, ker greš čez to zlo težko sam. In pol lohk sam upaš, d maš nekoga dosegljivga na G-Talku al pa MSNju. Al pa na drug stran mobitela.
Ampak vedno vedno vedno je treba čustva izrazit in jih ne tlačt vase.
Vedno.
