Bitter ending….

Ostala je tam, na tisti klopici.

 

Počasi in zasanjano je prečkala trg ter sedla na bližnjo klopico. Topli sončni žarki so poljubljali še zadnje koščke odkrite kože in se počasi poslavljali. Ozrla se je naokrog. Mladi so se počasi zbirali v skupinah, mala deklica je jedla sladoled in si popackala rumeno obleko, mlada zaljubljenca sta si zrla v oči, fant in dekle sta sramežljivo stopala drug ob drugem. Stara gospa je seboj nosila polno torbo živil, mlado dekle pa je hitelo v mesto.

Nenadoma so njen pogled nase prikovale sinje modre oči.  Telo ji je otrpnilo, preplavila jo je vročica. Želela je odvrniti pogled, pa ni zmogla. Želela je steči stran, pa je noge niso ubogale. Stisnila je pesti, nohti so se ji zažirali v kožo, kar jo je ohranjalo pri polni zavesti.

Čutila je toplino, ki so jo oddajale te prepovedane oči. Misli so hitele sem in tja, v glavi ji je brnelo polno vprašanj. Kako si? Kje si? Kaj počneš? Si dobro? Počneš, kar si želel? Se me kdaj spomniš? Nato je zaslišala glas, ki ji je govoril, da naj ne dopusti čustvom na plano, nobenega sočutja si ne zasluži, nobene skrbi. Nobenega nasmeška. Bil je to glas razuma, morda ponosa. Ni pomembno. Bila je razdvojena.

Če, če, če.

Če bi bili vedno dobri, ne bi imeli čemu slediti. Če ne bi delali napak, se ne bi ničesar naučili. Če ne bi bili nikoli cepci, ne bi vedeli, česa v prihodnje ne smemo več početi. Iz vsake negativne izkušnje, iz vsakega našega neprimernega ravnanja lahko potegnemo tisto, kar smo naredili narobe in to spremenimo. Za nazaj ne moremo, lahko pa tam, kjer smo zajebali, naredimo piko in napišemo nov stavek, novo zgodbo. Če to znamo narediti, smo veliko boljši, kot si mislimo.

˝Ko želim verjeti, da to niso vse, vse samo laži. Prosim, ne povej mi, laži mi…˝

Današnje razpoloženje je prepojeno z nagajivimi nasmeški

Hey, guess what!

 

 

   

  

   Life is good.

Kot dva, ki ležita…

Življenje je nepredvidljivo.

In potem…

Življenje te preskuša na vse možne načine, kjer se le da.  Ponudi ti nove priložnosti, bivanje ti preplete z novimi izzivi in te obkroži s čudovitimi osebami. In ti nekatere vzame. In potem se ti začnejo dogajati nadvse čudne stvari.

Nekega jutra se prebudiš in ugotoviš, da si povsem imun za občutja sploh česarkoli. Ni jeze, ni trme, ni ponosa, ni užaljenosti, ni zamer. In ni več ljubezni. Sploh ni ničesar več. Ostaneš sam s svojo otopelostjo in se presenečeno sprašuješ, kako je možno, da ti je naenkrat vseeno. Morda pa je bilo preveč… Predolgo. In sčasoma se tako navadiš na razočaranja, da sploh ne opaziš in ne čutiš več, ko se zgodijo…

Žalostno?

Resnično?

Predvsem šokantno in spanec jemajoče.

 

 

Tako je to.

Growing up I’ve realized people change too much. How they feel about others changes even faster. That I waste my time giving advice to ones that won’t take it. I try so hard to seem happy just to help everyone else through their problems. I’ve decided I can’t always be the strong one, no one can always be the strong one. Things and people change and being upset isn’t worth it. Whatever happens happens, and honestly I just want to live and not have to stay strong but just be happy.

Ujeta v pajčevino tvojih besed

 

Stala je tam sredi sobe in strmela v osebo pred seboj. Počutila se je popolnoma golo, popolnoma ranljivo. Počutila se je strto. Kakor, da ji je nekdo podaril svet, jo peljal do nebes, sedaj pa ji govori, da je vse to bila le šala. Le sanje. Kako je mogel? Kaj naj stori sedaj? Strmela je in zdelo se ji je, da to ni ona, to je nekdo drug v nekem drugem svetu. To se ji vendar ne more dogajati! Ne!

Nekje na poti sem se izgubila.

Konec je nov začetek.

Je mogoče, da si želimo težav in komplikacij samo zato, da se bo nekaj dogajalo? Je mogoče, da je drama tisto, kar si želimo? Je mogoče, da se zapletamo v odnose, kjer ni upanja, da bi na koncu manj bolelo? Je mogoče, da smo zaradi strahu pripravljeni sprejeti manj, kot si zaslužimo? Zadnje dni se mi dozdeva, da so lahko odgovori na vsa vprašanja pritrdilni.

Žalostno.

Kdaj in zakaj pride tisti trenutek, ko smo pripravljeni streti dušo druge osebe, da ohranimo mirno vest, čiste roke in si potrdimo ego? Saj vendar lahko živiš svoje sanje, živiš v sreči. Živiš lahko tako, kot hočeš sam. In si srečen. Vse, kar je potrebno storiti, je odstreti tančice svoje duše in se soočiti s svojimi čustvi. Kar pa ponavadi ni lahko in nekateri za to preprosto ne zberejo dovolj poguma.

Vedno bo najlažje stopiti na krajšo in preprostejšo pot. Tako bo cilj vedno zagotovljen in na dosegu. Toda, kje bo sreča? Kje bo bistvo poti? Jaz stopam na tisto daljšo, s preprekami… Korak za korakom proti cilju. Kajti pot je tista, ki je vredna največ, ki je najpomembnejša. Ne cilj. In pomembno je, da ne pozabiš, da ti ob ovirah in v težkih trenutkih ob strani stojijo prijatelji. Sam si samo toliko, kolikor želiš biti sam.

In vedno ostaja prostor za lep in srečen konec.